Page 5 - BALTHASAR_LISTANJE

vojni kirurg (Feldscher) in se je tako leta 1758 udeležil najrazličnejših avstrijskih vojnih
operacij. Leta 1760 naj bi ga po lastnih besedah prijeli pod napačnim sumom skupaj
z rojakom kapitanom Latouchem, ki so ga potlej ustrelili. Kot član armadnega zbora
zmagovitega avstrijskega generala Laudona je v bitki pri Kunesdorfu skoraj izgubil vid in
je do konca življenja ostal slaboviden. Precej zapletenim opisom vseh kirurgovih doživetij v
avtobiografiji je kar težko slediti; na koncu pa se je vendarle hotel spet pridružiti francoski
armadi. Leta 1761 je odpotoval v domovino, kjer je obiskal različne bolnišnice v Parizu in
Montpellieru, da bi spoznal razliko med zdravljenjem v miru in vojni. »Nestanovitnost,
kakršna je lastna njegovi naciji«, ga je nato spet vodila k avstrijskim armadam v Prago.
Tu je nastopil v Kraljevi invalidski bolnišnici kot višji kirurg in demonstrator anatomije,
vendar so ga ob sklenitvi miru leta 1763 kot tujca odpustili.

Razočaran je sklenil, da za vedno zapusti krščanski svet, in se je zato napotil čez Poljsko
proti Carigradu. Na poti skozi Besarabijo je menda prebolel kugo, a je k sreči ozdravel,
oslabel mu je le spomin. V Transilvaniji je naletel na prijateljskega polkovnika, Francoza
z bogato knjižnico, pri katerem je ostal poldrugo leto. V tem času je veliko hodil po
hribovju in raziskoval razne rudnike. Čez Ogrsko se je nato vrnil na Dunaj, kjer je na
tamkajšnji univerzi poslušal predavanja iz medicine, fizike, mehanike, prava in drugih
predmetov z namenom, da si izostri spomin. Pravi, da si je izobrazbo vselej pridobil
iz dobrih knjig, ne pa s predavanj kateregakoli profesorja, z izjemo nekaj predavanj iz
anatomije in fizike. Čez čas ga je spoznal vrhovni zdravnik cesarske vojske Grafenhuber,
ki ga je seznanil s takrat najvplivnejšim zdravnikom monarhije van Swietnom.

Gerard van Swieten (1700–1772) je bil doma v nizozemskem mestu Leiden. Po
študiju farmacije je dosegel še doktorat iz medicine z disertacijo o strukturi arterij.
Bil je velik privrženec slovitega nizozemskega zdravnika Boerhaaveja. Po smrti svojega
osebnega zdravnika Bassanda je habsburška vladarica Marija Terezija leta 1745 na to
mesto povabila Nizozemca van Swietna. Temu je potem kot nekakšnemu »ministru
za zdravstvo« poverila reformo celotnega avstrijskega zdravstvenega sistema. Tisti čas
je bilo v državi zelo malo univerzitetno šolanih zdravnikov, večina prebivalstva je bila
navezana na pomoč kirurgov-ranocelnikov in ljudskih babic, če že ne brivcev ali kar
navadnih mazačev. Van Swieten je zato pohitel z ustanovitvijo babiških šol in tečajev za
ranocelnike; prave mediko-kirurške šole pri licejih so pričeli ustanavljati nekoliko pozneje
– v Ljubljani šele leta 1782. Razsvetljeni Holandec se je zavzemal tudi za preganjanje
vsakršnega ljudskega praznoverja (tako kot kasneje Hacquet), pa ga je cesarica prav zato
uporabila za zatiranje vere v vampirstvo, ki se je tisti čas širila z južnih področij cesarstva.

21