Klop minevanja

24,90 

Knjiga je namenjena vsem, ki se sprašujejo o veliki skrivnosti resničnosti, v katero smo za nekaj časa postavljeni.


Kategorija: Šifra: 10341

Opis

Avtor: Hubert Reeves
Prevajalec: Ludvik Jevšenak
Število strani: 320
Vezava: Mehka vezava
Format: 135 x 250 mm
Leto izdaje: 2018

 

Poleg ribnika v Malicornu, pod veliko vrbo žalujko, ki se zrcali v mirni vodi, stoji lesena klop: “klop minevanja”. Tam posedam in poskušam začutiti tisto kratko nit časa, ki predstavlja vse obdobje našega obstoja. Po nekaj minutah tišine se mi v glavi porajajo misli, ki prihajajo iz mojega nenehnega spraševanja o svetu – o svetu, ki ga občudujem, ki me hkrati navdušuje in vznemirja. Tako se pomirim. Knjiga je namenjena vsem, ki se sprašujejo o veliki skrivnosti resničnosti, v katero smo za nekaj časa postavljeni. V njej objavljam razmišljanja o temah, ki so mi pri srcu. Povedati nameravam, kaj so mi dale izkušnje življenja, poklic astrofizika, ter jih posredovati tistim, ki mi izkazujejo čast, da se zanimajo za moja intimna prepričanja, torej tista, ki so najpomembnejša, ko moramo o čem presoditi in se konkretno odločiti. Vendar na teh straneh ni nič dokončnega. Vse je začasno in je mogoče obnoviti – kadar koli.

 

 

Verjamem, da bo knjiga našla pot do bralcev, ker so razmišljanja univerzalna in bralcu odpirajo nove svetove, bivanjska vprašanja, inteligentne povezave, ki jih površno šolanje, študij, naši potrošniški mediji ne zmorejo ponuditi.

Moderni človek je na žalost premočno ujet v praznino neznosnega medijskega
šuma, šundra – ta knjiga pa človeku spet daje vrednost, odpira prava vprašanja.

Avtor res lepo poveže časovno nit nastanka človeka z začetki vesolja, z nastajanjem zvezd, težjih elementov, z verigo dogodkov do življenja (ali je snov noseča z življenjem?), človeka.
Potem krasno potegne lok do človeka kot moralnega bitja in vse dileme, ki iz tega
izhajajo. Vesolje simpatično poveže z umetnostjo, glasbo, literaturo, filozofijo, religijo.
Vse v strpnem duhu, kjer mu nobeno človeško tradicionalno prepričanje ni odveč.
Ko tudi iskreno prizna, da se je oddaljil od krščanstva (razmišljanje ob poslušanju Handlovega Mesije), a dopušča bratu, da ostane to, kar je bil tudi on v mladosti – kristjan.

Edino kritiko v tem primeru bi podal na dejstvo, da morebiti premalo upošteva kontekst časa nastanka svetovnih religij – ki so v bistvu (med drugim) prve kozmologije (seveda precej napačne, a so dale pobudo za boljše modele, raziskave … – na koncu v poglavju “Nič” sicer to nekoliko popravi, a bi se na tem mestu lahko bolj poglobil v zgodovino razvoja človeške misli, razvoja civilizacij, nravi).
Kdaj se mi tudi zdi, da Hubert ne loči dovolj zlorab znanosti in religij od njihovih pristnih – izvornih – ciljev.
Če pomislimo, da so naši predniki darovali svoje bližnje za neke x-bogove, je krščanstvo nastalo (med drugim) prav v želji, preseči kruta obredna darovanja otrok, odraslih … (Stara zaveza …).
In sedaj, ko krščanstvo zamira, se zdi, da se tudi “moderni” svet spet zateka k že preseženim žrtvovanjem (samoizničenju) … – to tudi avtor dobro prepozna in najde super rešitev v poglavju “Je treba imeti otroke?”.
Kdaj se mi zdi, da g. Hubert živi krščanstvo – čeprav ga uradno zanika.
Občutek imam, da so njegove besede kritične do krščanstva, zaradi samocenzure – ker agresivni (politično diligiran) nihilistični del znanstvene srenje pritiska na znanstvenike, da se izrečejo proti vsaki duhovnosti, sploh če je ta povezana s krščanstvom.

Pri “Naključju ali Bogu” se mi zdi, da premalo upošteva, da so nekateri znanstveniki tudi verni, in da je ta dilema (trde ločenosti znanosti in religije) za mnoge odveč.
Da “Znanost ne more nič povedati o obstoju Boga.”, se mi zdi neznanstvena teza – ker zapira pot človeškemu razmišljanju (kar pa ni premisa znanosti).

V razmišljanje lucidno vplete tudi znamenitega Claude Levi-Straussa in termično smrt vesolja (povečanje entropije), ter moderne izsledke, temno snov, temno energijo, katera pospešuje vesolje, ki to bojazen najverjetneje presegajo. Kjer pravilno ugotovi, da ni dokončnega pogleda na svet.

Izjemni sta tudi poglavji “Demokrit in naključje zakonov” (‘Vse se zgodi po naključju in nujnosti.’)
in “Učinek metulja”. Tudi – če se nam zdi, da preko znanosti že veliko razumemo o nastanku življenja, vesolja – to nikakor ni dovolj, da bi lahko sprejemali dokončne trditve in rešitve, izključevali duhovnost na račun znanosti in obratno.

Avtor pogumno podaja protislovje multiverzuma in univerzuma – kjer lucidno pove,
da bi to pomenilo (t. i. multiverzum) spet eno večje vesolje … – seveda po logiki znanstvenih pogojev, da je nekaj resnično le, če že ta obstajajo nedvoumni dokazi.
Bodi dovolj …

Končna bilanca knjige je izjemno pozitivna (nekaj mojih pomislekov izhaja iz lastne izkušnje, trenutnega vedenja …, ki pa knjigi dajejo samo večjo težo).
Zaključek!!!
To je KRASEN pregled kozmologije (nastanka vesolja in nas vseh, bivanja, minevanja, zavedanja, protislovij človeštva in človeka)
na izjemo prikupen in razumljiv način.

ing. Zorko Vičar